Tisto, ko se
človek odloči, da si bo privoščil malo sprostitve in si ogledal film (tedna! po vrhu vsega),
potem pa žaluje za skoraj dvema urama izgubljenega življenskega časa, ki se
nikoli več ne bosta vrnili.
Ah. Saj mi ni bilo treba prebrat horoskopa, da bi izvedela kakšni filmi so mi všeč (kar me seveda ni ustavilo, da ga ne bi – zase in za vsa znamenja, kamor sem sposobna koga popredalčkat) in da se na vsake toliko resno zamislim nad možnostmi svoje sprostitve v filmofilmskem smislu. No, horoskop je dejansko razblinil kakršne koli dvome o mojem filmofilmstvu in pojasnil, zakaj recimo komot rečem, da verjamem na besedo, da je Somrak kul film. Z ogledom namreč ni šlo čez čas, potreben za manikuro. Žal so kriteriji bolj zakomplicirani (ali pa tako zelo enostavni, kakor se vzame):
Ah. Saj mi ni bilo treba prebrat horoskopa, da bi izvedela kakšni filmi so mi všeč (kar me seveda ni ustavilo, da ga ne bi – zase in za vsa znamenja, kamor sem sposobna koga popredalčkat) in da se na vsake toliko resno zamislim nad možnostmi svoje sprostitve v filmofilmskem smislu. No, horoskop je dejansko razblinil kakršne koli dvome o mojem filmofilmstvu in pojasnil, zakaj recimo komot rečem, da verjamem na besedo, da je Somrak kul film. Z ogledom namreč ni šlo čez čas, potreben za manikuro. Žal so kriteriji bolj zakomplicirani (ali pa tako zelo enostavni, kakor se vzame):
- Od filma se pričakuje dodana vrednost. Dobra fotka recimo ni dodana vrednost, res pa je, da pomaga. Rada bi izvedela kaj novega, pričakujem vpogled v nekaj, česar ne poznam. Tako, da se mi ne zdi, da bi ga sama lahko naredila bolje. Včasih pa zadostuje zgolj prava modrost na pravem mestu v filmu, ki ga človek gleda pravi čas.
- Zagotovo pomaga, na kak tak dan, ko človeku odpovejo miselne funkcije, nekaj z večjim odmerkom faktorja fun, oziroma nekaj, kar ti vsaj ne poslabša glavobola. Kar praktično črta večino evropske produkcije. Človek pri tej dobi vtis, da je ena največjih odlik umetnosti, kako zamorit sočloveka.
- Nikakor pa ni za zaupat filmom, ki so tipa 3+2: romantični, komični in dramatični, pa še malo grozljivi in srhljivi hkrati, ne glede na to, kako realno (aka sivo, namesto klasično holivudsko črno/belo) se trudijo prikazat. S tem seveda, da so problematični že nekateri žanri sami po sebi (v mojem primeru prevsem znanstvena fantastika in katerikoli žanr, v katerem so več kot trije Azijci in/ali otroci).
Kar neprimerno
zoža možnost izbire pri že tako skoraj neizogibnem razočaranju. Če se odločiš
za ogled nečesa pač, kakor če se rajši prepustiš premišljeni odločitvi po
ogledu N trailerjev, je najmanj presenečenje/razkol med stvarnostjo in idealom
zagotovljeno. Razen v primeru trilerja,
tam naj bi bil element presenečenja naklonjen v bolj pozitivno smer.

Ni komentarjev:
Objavite komentar