Teorija zimzelene adolescence

Medtem ko naj bi bila, po recimo temu družbeni logiki, že kar nekaj časa odrasla, in ponavadi se k temu primakne, zrela oseba, jaz še kar čakam, da se bom začela tudi počutiti tako. Sem pa v vmesnem času prišla do nekaj precej zanimivih spoznanj.

1. V tem svojem pričakovanju ugotavljam, da niti približno ni samoumevno, da bi se ljudje počutili odrasle, zrele in še kaj kar tako. Zdi pa se, da je neka magična meja, pri nekaterih označena v letih, pri drugih v izkušnjah, pri tretjih v drži, na kateri se ljudje, ki se igrajo odrasle, začnejo tudi dojemati tako. Ta magična meja deluje na povsem indigo principu.

2. Večini ljudem, ki jim rečemo odrasli, ta igra šarad kar dobro gre. Kar logiko "izgleda odrasel, obnaša se kot odrasel, govori kot odrasel - vsaj večino časa" postavlja pod totalni vprašaj. Med to igro in centimetri v vsemogoče želene in nezaželene smeri, ki jih človeku prinesejo leta, dostikrat ni neke občutno velike razlike. Če želimo videti ali ta razlika obstaja ali ne, človeku izklopimo povezavo do interneta in čakamo, kaj se bo zgodilo.

3. Bistvena prelomnica v človekovem življenju naj bi bila adolescenca, tudi zato jih najbrž nekateri preživijo več. Menda človek ve, da je preživel adolescenco in postal odrasel, ko se v najbolj obskurnih situacijah prej vživi v vlogo odraslega kot najstnika ali otroka. To najbrž generalno drži, hkrati pa se zdi najbolj nevarno izgubiti stik z otrokom v sebi. Odraslost sama po sebi v resnici zgleda precej dolgočasno in moreče.

4. Hkrati pa se zdi, da se je za večino ljudi, vsaj tistih, ki jih poznam, čas ustavil tam nekje v srednji šoli ali najkasneje na faksu. Takrat s(m)o se najbrž zadnjič naučili česa tako novega, da jim je to spremenilo pogled na svet, takrat so se bolj ali manj oblikovali okusi vseh sort, od tega za hrano in pijačo, do tega za ljudi, glasbo, filme, pa še kaj. Že latinski pregovor pravi, da se o okusih ne razpravlja, pa vseeno. Večina ljudi, ki jih poznam, razmišlja v istih okvirjih, se zastruplja z istimi strupi, druži z istimi ljudmi, posluša isto glasbo in glede iste filme oziroma so jim te okuse kasneje vseeno skorigirali bližnji, idealno, prostovoljno. 

Ergo: pravzaprav smo ves čas najstniki.

Kultura VMA

Razočaranje Queen B.

V duhu informiranosti o tekočem dogajanju in hkratnim upoštevanjem pravila 5:1 (za pozitivno uravnoteženo življenje je menda potrebno skonzumirati kar 5 dobrih novic za vsako slabo) sem prišla do zaključka, da je na ponedeljek, kakršen je današnji, najbolj smiselno, da se razvedrim z dogajanjem, s katerim so postregle včerajšnje MTV VMA. 

Po standardnem protokolu preberem, oziroma bolje, pregledam, vse rumeno čtivo in pripadajoče foto gradivo, potem pa preidem na gibljivo sliko in, kjer se res zdi, da bo investicija 5:1 uspešna, ton. Ta selekcijski postopek mi sicer ne laska najbolj, ampak sistem mora bit, tudi če je slab.

To, da bi bila za MTV bolj primerna oznaka R(eality)TV sem nekako prebolela, o neprestani glasbi in prenosu koncertov, kot so Metallica z orkestrom, na katere sem uspavala svoje nečake, razen obljube v imenu, ni več sledi. Ponotranjila sem tudi, da v tistih redkih primerih, kjer gre za glasbo, kot je artefakt VMA, govorimo o performansih. Ker se brez kupa odrske šare in efektov ter horde plesalcev ne da navdušiti samo z odpiranjem ust in občasnim c'mon. In ko že mislim, da me ne more nič več presenetiti, praviloma še vedno vidim, kako zelo se lahko motim.

Letos so interneti soglasno rekli, da je bil višek podelitve Beyoncin nastop z Lemonade. Vrhunsko pa je bilo tudi razočaranje, ki je sledilo ogledu nastopa. Skoraj 16-minutni lemonadni miks je postregel z vsemi produkcijskimi presežki in glomaznim scenarijem, v katerem je sodelovalo za manjše mesto plesalk s koreografijo, katere opis lahko strnem v rita vsenaokrog in je bilo par minut celo pospremljeno s petjem v živo. Kakšen razkol med sliko in tonom! Ali kako tako poseben, vsebinsko in sporočilno močan ter širše, celo politično angažiran, projekt postane samo še nekaj, na kar se twerka. Če bi vsaj zneslo twerkanje in petje, pa je Formation ironično pošvedral oboje. Slay!

Kar se mi zdi v resnici najbolj narobe, je, da se zdi, da je postalo nekako naravno, da se brez otresanja na pol nage riti sploh ne da ustvarjati oziroma poslušati glasbe. Od tiste peščice izvajalcev, na katere iz pravzaprav meni ne najbolj poznanega razloga gledamo kot na novodobne mesije, pa bi vseeno pričakovala več. Da bi se vsaj tu pa tam vprašali kaj in zakaj sporočajo. C'mon!

O razkolu med stvarnostjo in idealom

.