Razočaranje Queen B.
V duhu informiranosti o tekočem dogajanju in hkratnim upoštevanjem pravila 5:1 (za pozitivno uravnoteženo življenje je menda potrebno skonzumirati kar 5 dobrih novic za vsako slabo) sem prišla do zaključka, da je na ponedeljek, kakršen je današnji, najbolj smiselno, da se razvedrim z dogajanjem, s katerim so postregle včerajšnje MTV VMA.
V duhu informiranosti o tekočem dogajanju in hkratnim upoštevanjem pravila 5:1 (za pozitivno uravnoteženo življenje je menda potrebno skonzumirati kar 5 dobrih novic za vsako slabo) sem prišla do zaključka, da je na ponedeljek, kakršen je današnji, najbolj smiselno, da se razvedrim z dogajanjem, s katerim so postregle včerajšnje MTV VMA.
Po standardnem protokolu preberem, oziroma bolje, pregledam, vse rumeno čtivo in pripadajoče foto gradivo, potem pa preidem na gibljivo sliko in, kjer se res zdi, da bo investicija 5:1 uspešna, ton. Ta selekcijski postopek mi sicer ne laska najbolj, ampak sistem mora bit, tudi če je slab.
To, da bi bila za MTV bolj primerna oznaka R(eality)TV sem nekako prebolela, o neprestani glasbi in prenosu koncertov, kot so Metallica z orkestrom, na katere sem uspavala svoje nečake, razen obljube v imenu, ni več sledi. Ponotranjila sem tudi, da v tistih redkih primerih, kjer gre za glasbo, kot je artefakt VMA, govorimo o performansih. Ker se brez kupa odrske šare in efektov ter horde plesalcev ne da navdušiti samo z odpiranjem ust in občasnim c'mon. In ko že mislim, da me ne more nič več presenetiti, praviloma še vedno vidim, kako zelo se lahko motim.
Letos so interneti soglasno rekli, da je bil višek podelitve Beyoncin nastop z Lemonade. Vrhunsko pa je bilo tudi razočaranje, ki je sledilo ogledu nastopa. Skoraj 16-minutni lemonadni miks je postregel z vsemi produkcijskimi presežki in glomaznim scenarijem, v katerem je sodelovalo za manjše mesto plesalk s koreografijo, katere opis lahko strnem v rita vsenaokrog in je bilo par minut celo pospremljeno s petjem v živo. Kakšen razkol med sliko in tonom! Ali kako tako poseben, vsebinsko in sporočilno močan ter širše, celo politično angažiran, projekt postane samo še nekaj, na kar se twerka. Če bi vsaj zneslo twerkanje in petje, pa je Formation ironično pošvedral oboje. Slay!
Kar se mi zdi v resnici najbolj narobe, je, da se zdi, da je postalo nekako naravno, da se brez otresanja na pol nage riti sploh ne da ustvarjati oziroma poslušati glasbe. Od tiste peščice izvajalcev, na katere iz pravzaprav meni ne najbolj poznanega razloga gledamo kot na novodobne mesije, pa bi vseeno pričakovala več. Da bi se vsaj tu pa tam vprašali kaj in zakaj sporočajo. C'mon!
Ni komentarjev:
Objavite komentar