Ali kako sem začela pisat blog.
Zadnji teden ali dva je nekaj v zraku. Pa ne samo vonj po pomladi (večinoma enak gnojnici) in menda tisti nesrečni fokušimski oblak. Ta nekaj ponavadi pride s prvim kopnim sončkom in povzroči blazen padec fokusa, kar se pokaže tako, da človeka mine veselje do kakršnihkoli obveznosti in da obratno sorazmerno naraste navdušenje nad vsemi neobveznimi dejavnostmi (=neumnostmi vseh vrst in kategorij). Recimo pisanje bloga namesto konstruktivnega soočanja s pričakovanji zunanjega sveta v obliki pisanja kakšne hiperintelektualne raziskovalne naloge.
Očitno tale padec fokusa ni prizadel samo mene, saj sem včeraj na družabnem omrežju, kjer se mi od vsega tega hiperintelektualnega dela občasno spočijejo oči in sprostijo frustracije, zasledila objavo v smislu "...dan brez dolgih telefonskih pogovorov in mac-a... čist drug svet... kind of like it... ", kar me je neznansko sprovuciralo. Ne rečem, angleščino še prežvečim, čeprav postaja že prav boleče razširjena, tako da človek že prav težko kaj pove zgolj v slovenščini, predvsem in ravno zaradi tega ker je človek težko pameten če rine ravno tja kot večina ostalih ovčic.
Tale Mac mi pa res ne gre iz glave. Za blagovno znamko je tako izpostavljanje njihovih izdelkov s strani uporabnikov naravnost fenomenalno, poistovetenje kupcev s tem, kar naj bi blagovna znamka predstavljala, pa mokre sanje vsake resne znamke. Zdi pa se mi neverjetno, kako lahko dejansko verjamemo?, da nam z določenim izdelkom lahko prodajo delček identitete, ki bi jo želeli imeti, ter kako ni več pomembno, kako nekaj narediš, ampak raje s katerim superdragim (sploh na našem balkanskem trgu, če je sploh že zašel nanj) produktom si pri tem pomagaš. Tisti z dovolj globoko denarnico si lahko torej hkrati s čisto navadnim računalnikom (ki seveda ima operacijski sistem, zmogljivejši in primernejši za uporabnike, ki ne dobijo živčnega zloma že ob ukvarjanju z wordom - kar pa hkrati pomeni da ni prav dosti takih, ki bi si bili z njim dejansko na boljšem), kupijo še merico drugačnosti in kreativnosti.
In smo pri novodobnem alter stilu, ki mu ni ostala v resnici nobena prava nota prvotnega uporništva in drugačnosti več. Od načina življenja je ostala zgolj poza. Če si ljudje drugačnost kupujejo z dragimi računalniki in zguljenimi kavbojkami priznanih blagovnih znamk, to pove samo to, da je marketinško sporočilo bilo uspešno dostavljeno, ter da še alternativa ni več, kar je bila.
Bistvo: Mac je zgolj računalnik, ljudje! Sem pa začela pisat blog. (Ne na Mac-u.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar