O koeksistenci

Glede na to, da naj bi bili ljudje družabna bitja, je prav neverjetno, kako zna biti težko vztrajati v tej družbi ljudi.

Teoretično koeksistenca, ambiciozneje simbioza med ljudmi, ne bi smela delati večjih težav, če bi ljudje pri svojem obnašanju v obzir vzeli tudi druge ljudi okoli sebe oziroma si predstavljali, kot so nam marsikomu rekli, ko smo bili še otroci, »kako bi se pa ti počutil«. Od makro do mikro.

Da me ne bi bi bilo treba biti sram, da sem državljanka države, v kateri se še marsikateri zaposleni človek ne more preživeti s svojo plačo, če jo sploh dobi. Zato mu socialna država pomaga tako, da mu dodeli višje socialne transferje, socialne transferje in humanitarno pomoč, ki jo zberejo neprofitne organizacije, pa potem šteje kot dohodek.

Da bi se na kavi spet lahko skrivoma hahljala butastim debatam za sosednjo mizo. Ne pa zgroženo vlekla na ušesa pogovore skrušenih in obupanih mladih na začetku svojih tridesetih, razpredajoč, kje bi si še lahko sposodili kaj denarja. Prijatelji so prijazni in ji, tisti, ki ji lahko, ponujajo pomoč. Ravno danes jo je eden od takih vprašal, če rabi denar za premostitev. Pa si je mislila premestitev kam … Doma so ji rekli, da je zanjo vedno prostor. Vsaj nekaj. Občutek ima, da vsi v njeni bližini čutijo jezo, ki se nabira v njej, ko se sprehaja po centru Ljubljane in gleda ljudi, za katere se zdi da imajo. Pa ničesar niso krivi in si njene jeze z ničemer niso zaslužili.

Da bi si ljudje vendarle malo bolj prisluhnili. Ni potrebe, da bi radikalno spreminjali stališča (pa četudi bi jih lahko, sploh tista, za katera se ne moremo prav dobro spomniti, zakaj so taka, kot so), samo da bi si vzeli čas eden za drugega in si prisluhnili.

Tako enostavno, a tako zakomplicirano.