Zadnje čase zasledim vedno več člankov
o tem, kako težko se nekateri, oziroma vedno več ljudi prebiva iz dneva v dan.
Medtem ko se osnovne življenjske potrebščine vedno bolj dražijo, prihodki
ostajajo isti, oziroma se celo manjšajo, ljudje pa postajajo vedno bolj obupani.
In če smo kdaj brali o lakoti zgolj v državah tretjega sveta, ta pojem ni več
tako eksotičen mnogim v Sloveniji. In če je bil eden najbolj uporabnih izgovorov
v izogib pomoči revnim nekdaj ta, da »tudi pri nas kdo potrebuje pomoč, ni
potrebno da za to gremo v Afriko!«, zdaj res nimamo več izgovora, da stojimo
križem rok.
Glede na to, da se tu in tam še vedno uspešno pošlepam na
starše, za zgodbo o ubogi vdovi pa sem resnično prepričana da je bila napisana to
make a point (res ne razumem kaj dobrega lahko sicer doprinese dar take
velikosti, da darovalca spravi na kant), darovanje denarja v mojem primeru ne pride v
poštev. Ker pa je mama name prenesla hrčkovske navade skladiščenja stvari,
sem se tudi zaradi tega lažje odločila,
da pogledam po svoji omari, v kateri so se skrivale še stvari, v katere sem se
nazadnje lahko stlačila v osnovni šoli.
Stric Marč je Siolov članek, da Slovenci
najpogosteje darujemo obleke pokomentiral, da darovanje oblek ni odraz
dobrote v ljudeh, temveč praznenja omar, kar nekako sfiži podatek, da je kar 85
odstotkov Slovencev že darovalo v dobrodelne namene. Vprašanje je popolnoma filozofsko, kakorkoli
težko trdimo da altruizem obstaja sam zaradi sebe, raje služi kot orodje
samoizpolnjevanja drugih ljudi - zagotovo smo bolj pripravljeni narediti nekaj
za sočloveka tudi zaradi tega, ker se potem sami počutimo tako kot se. V končni
fazi pa je, ne glede na namen, učinek enak. Če se nočemo ravno znebiti največje
navlake, ki nam zavzema prostor, za večino stvari velja, da lahko nekomu
drugemu pridejo silno prav.
In sem pregledala svoje stvari, jih zložila na kupček in najprej
poklicala svoje štiri nečakinje, ki so, domnevam da, v silnem navdušenju, čez
stvari šle kot tornado, ostalo pa zapakirala, da jih oddam.
Vprašanje je, kam?
Poznam preveč ljudi, ki se, čeprav jim za hudiča nič ne
manjka, nekdo iz njihove družine pa dela kot prostovoljec, dobro oblačijo z
naslova Karitasa in Rdečega križa. Da ne nadaljujem o preprodaji teh oblačil v
Bosno, pa še kam. Če človek podari nekaj na organizacijo kot sta te dve, pa
vendarle pričakuje, da do tistih, ki so resnično v stiski, ne bo prišlo le
tisto, kar ni dovolj dobro za tiste pri koritu. Da ne zgubljam besed od organizacij
tipa Unicef. No pa saj, oni oblek tako ali tako verjetno ne bi hoteli vzeti, z
oblekami si človek ne more plačati karkoli že vse pač morajo plačati pri
Unicefu, da jim tako malo sredstev ostane za dobrodelnost. In če sem najprej
mislila, da je Humana najbrž edina dobrodelna organizacija (poleg Zveze prijateljev
mladine, kjer tega interesa trenutno nisem zasledila), ki jo zanima darovanje
obačil ter na mojem seznamu še nima črne pike, sem se bridko uštela tudi tu. Hkrati
pa me je prepričalo ravno to. Če se praktično vsi ostali delajo lepe, Humana
na spletni strani sama pove, da rabljena oblačila izvažajo v tujino v second
hand shope. Če že morajo služiti na tistih, ki nimajo, naj imajo vsaj jajca in
to povejo na glas.
