Pred
kratkim sem imela enega od tistih dni, ko sem se spet zgražala nad svojim
indigo spominom in ugotavljala, kako pametni bi bili (če pogledam okoli sebe
problem s spominom ni samo moj), če bi vedeli samo tisto, kar smo že kdaj
vedeli, pa smo pozabili, kaj šele, če bi vedeli, kar bi morali vedeti ali pa,
še predstavljati si ne upam, v to naše védenje vložili še kaj lastnega truda.
Do
tega sem prišla, ko sem ugotavljala, na čigavem zelniku je zraslo kvazi dejstvo,
da je filozofija neuporabna veda. Zagotovo je bil zelnik nekoga, ki njenih
naukov ne zna uporabljati.
Namreč,
sedaj sem moderna in imam Twitter. Tako da mi ni več potrebno
počakati, da novinarji pogledajo na Twitter in napišejo članek o nečem, ampak
sem prav tako na tekočem kot oni. Ne bom rekla, da se ne maram vmešavati v
politiko, ker to tudi približno ni res, mnenje (bolj ali manj slabo) imam tako ali tako od vsega, res pa je, da se prav
zaradi tega trudim, da se ne bi spuščala v mukotrpne debate, v katerih človek
praviloma ne pride nikamor, pojem politična korektnost pa zgubi še tiste nekaj
smisla, ki naj bi ga imel. Toda letošnji, že trinajsti konec sveta in dan
Slovenske vseljudske vstaje hkrati me je dovolj razburil, da sem se lažje
odločila, da osvežim svoje filozofsko znanje argumentiranja, ki ga je name
prenesla teta Olga.
Kadar
hočemo neko stališče ali prepričanje racionalno zagovarjati, svojega sobesednika
prepričujemo z navajanjem razlogov, pri čemer si pomagamo z logičnim
sklepanjem, argumentom, s katerim dokazujemo, da premise, razlogi, podpirajo
sklep, izbrano stališče.
Za
dober argument potrebujemo:
- Resnične premise argumenta.
- Sklep, ki sledi iz teh premis.
- Argument ne sme vsebovati jezikovnih nejasnosti, nerelevantnosti, nekonsistentnosti, krožnosti in nepotrjenih domnev.
Argumenti,
ki ne izpolnjujejo 2. ali 3. kriterija najpogosteje vodijo do neresničnega
sklepa, tudi če je sklep po naključju resničen, pa ga ne dokazujejo. Ker tak
argument sklepa ne podpira, gre za zmotno (slabo, nepravilno) sklepanje. V
logiki se uporablja pojem zmota za tipične primere slabega (nepravilnega)
sklepanja. Latinski izraz fallacia
(prevara, lokavost; fallere:
prevarati) nakazuje, da so bile zmote tradicionalno pojmovane kot prevare. Za zmoto
je lahko razlog tudi namerno in zavestno varanje.
Najpogostejša neformalna zmota je ena od zmot
relevance, argument proti človeku (ad hominem), ki je zagotovo marsikomu bolj
poznan, kot bi si mislil. Pri tem argumentu gre za napad na človeka, ki podaja
oziroma zagovarja neko stališče, ne pa za razumno navajanje razlogov. Nasprotnik
napade njegov značaj, status, pripadnost neki skupini (rasi, stranki) ali pa
zvezo med njim in okoliščinami.
Vsekakor imam tudi svoje mnenje o aktualni
družbenopolitični situaciji, ki pa tukaj ni bistveno. Bistveno je, da si stranka,
ki ima tako pogosto polna usta obtožb za sovražni govor, ne glede na to, ali
navedena dejstva držijo ali ne, sama take retorike ne bi smela dovoliti na
noben način. Njihova taktika napad je najboljša obramba s serijo žaljivk
vsepovprek, začenši z ljudmi, oziroma zombiji, zaradi katerih se kot vodilna
koalicijska stranka sploh nahajajo na položaju, na katerem so, je
neopravičljiva. Javno spravljanje na novinarje in njihov način poročanja pa tako
direktna oblika pritiska, kot je še nisem videla. Pravzaprav me res ne bi
čudilo, če bi držale govorice, da so molotovke
na Metelkovo podtaknili novinarji novinarske hiše Planet TV ter si na ta
način spotoma poskusili še malce dvigniti porazno gledanost. S takim načinom komuniciranja
so res le pokazali svojo politično in pr-ovsko nemoč, s katero si jim je uspelo
skopati jamo še bolj globoko. Prav sram me je ob vsem skupaj.
Obstaja pa seveda tudi svetla plat:
- Zapiski s faksa dejansko pridejo prav. In človek se reči, ki jih je bral že prej, dejansko spomni prej.
- V dobi mojega življenja smo preživeli že 13. konec sveta. Ha!
- Očitno nimajo ravno vsi delodajalci absurdno visokih zahtev do potencialnih zaposlenih. In glede na SDS-ovo Twitter eskapado v zadnjih dneh je za (dobre) komunikatorje še ogromno prostora.
