Je čas, ki da, je čas, ki vzame.

Minljivost kot eno od treh znamenj obstoja v budizmu pravi, da je celoten obstoj brez izjem pogojen tako, da je v nenehnem stanju spreminjanja. 

Stanje spreminjanja se sliši nekako bolj prijazno kot minljivost, v končni fazi pa je prav vseeno, katero formulacijo uporabimo, ta namreč ne spremeni končnega rezultata. 


In četudi je marsikdo že slišal rečenico, da so edina stalnica v našem življenju spremembe, minevanje form, ki so nam bolj ljube in domače in za katere si radi predstavljamo, da nanje spremembe nimajo vpliva, preseneča, ne glede na to, ali smo se nanje imeli čas pripraviti ali ne.

Pravijo, je čas, ki celi rane.
In je čas, ki nikdar ne mine,
Ko zasanjaš se v spomine.

(nn)





Ni komentarjev:

Objavite komentar