Liar Liar

Jim Carrey mi sicer ni najbolj pri srcu, mu je pa tudi zaradi tega, kar me na njem odbija, vloga Fletcherja v filmu Liar Liar naravnost pisana na kožo. Nabriti odvetnik je svojo mrežo laži uspel splesti tako daleč, da mu je na sled prišel celo petletni sin ter si, ko je upihnil svečke na rojstnodnevni torti, zaželel samo eno stvar: da bi se njegov oče prenehal lagati vsaj za en dan (in za božjo voljo prišel na njegovo zabavo). 

Precej tragikomična situacija, v kateri pa v končni fazi marsikdo, ki je že imel kdaj bližnje srečanje s kom, katerega meja med lažjo in resnico je fleksibilnejše narave, doživi neke vrste moralno katarzo. Vsaj v svetu filma se rojstnodnevne želje še uresničujejo, stvari so črne ali pa bele, ne le nekega čudnega odtenka sive, karmično ravnovesje pa funkcionalno.

Dejstvo, ki sem se ga uspela priučiti do sedaj je, da je najmanj za zaupat ljudem, ki stavke začenjajo s poveličujočimi besedami, ki vlivajo zaupanje, kot recimo "verjemi mi", silno obvezujočimi trditvami kot je "obljubim ti" ali pa izlivi čustev v stilu "iz vsega srca".

Drugo dejstvo, ki otežuje praktično uporabo prvega, pa je načeloma spodbudna novica, da smo ljudje večinoma (če ne javni, pa vsaj prikriti) optimisti in radi verjamemo (vsaj) kar nam je všeč. 

Moj zaključek? Ne glede na vse je vedno bolj zabavno na življenje gledati s svetlejše strani. Ki je včasih bolj svetla tudi zato, ker naše najgloblje misli in kritike niso poznane vsem okrog nas. Najbrž tudi zato rečemo nekaterim lažem, da so bele.